Torek, 12. 2. 2019

Obiskati Apolonijo Novak, kličejo jo Palunkica, ki živi v svoji hiši v Policah, je prijetno doživetje. To smo ugotovili, ko smo jo 12. februarja 2019, skupaj s predsednikom Krajevnege organizacije Rdečega križa Črešnjevci – Zbigovci Jankom Auguštinom in poslovno sekretarko RKS - OZ Gornja Radgona Sabino Srt, obiskali na njenem domu ob praznovanju njene 95 letnice življenja. Obiska in čestitk je bila nadvse vesela. Po izrečenih čestitkah in izročenemu priložnostnemu darilu, ki ji ga je izročil predsednik Janko Auguštin, smo bili povabljeni za obloženo mizo, ki jo je z dobrotami pripravila njena snaha Olivera. Ko smo ji nazdravili k njenemu jubileju, se je začel sproščen pogovor, kjer smo iz njega izvedeli veliko zanimivega iz njenega življenja. Moramo pa takoj povedati, da je slavljenka za njena leta nadvse "mladostniško" zgovorna, saj ji, kot je sama rekla, razum dobro služi. To smo ugotovili tudi mi, ki smo ji postavljali nadležna vprašanja. V šali je dejala: "Vi ste pa precej radovedni!". In res smo bili, saj je bila prijetna sogovornica.

Apolonija Novak, rojena Rautar, se je rodila v družini 8 otrok 9. februarja 1924 leta v Policah, v znameniti Kodeličevi vili. Od tu se je s starši, 1938. leta, preselila v viničarijo Karla Bratschara, ki je živel v tedanjem mestu Radkersburg v Avstriji. Osnovno šolo je obiskovala v 4 km oddaljeni Gornji Radgoni. Ker so bili starši tako imenovani "gospočki" viničarji, so za svoje delo v vinogradih dobivali plačilo. Po končani osnovni šoli šolanja ni nadaljevala, pač je delala v vinogradu pri gospodarju hiše. Mesečno je z delom v vinogradu zaslužila 200 dinarjev. S tem denarjem si je lahko v 4 mesecih kupila kravo. To nam je povedala le za primerjavo, da si lahko predstavljamo, kaj je takrat veljalo delo in denar. Leta 1939 se je pri gospodarju hiše Bratscharu v avstrijski Radgoni zaposlila kot gospodinjska pomočnica. Kot je povedala, je bila spoštovana, saj je bila enakopravni član družine. Poroti koncu vojne, 1944 leta, se je vrnila k staršem in nadaljevala z delom v vinogradih. Njena želja je bila, da si ustvari družino. Spoznala se je z Martinom Novakom in se leta 1949 poročila. Dom sta si z možem uredila v hiši staršev, kjer še danes živi. Hišo sta z možem Martinom, ki je umrl 1986 leta, leta 1961 odkupila od Kmetijskega kombinata Radgona. Mož se je redno zaposlil, sama pa je skrbela za gospodinjstvo in družino. Pri hiši so redili po dve kravi, nekaj prašičev za domače potrebe, kokoši in zajce. V zakonu sta se jima rodila sinova Martin in Janko, ki sta si ustvarila družini in ju tako razveseljuje 5 vnukov in 5 pravnukov. V veliko zadovoljstvo ji je, da jo vsi njeni radi obiskujejo, po potrebi tudi kaj pomagajo.

Ko smo jo povprašali po njenih konjičih je dejala, da ji veliko pomeni delo v Medobčinskem društvu invalidov Gornja Radgona, kjer je "zadolžena" kot najstarejša poverjenica društva. Kot pravi, je te "zadolžitve" vesela, saj se na tak način srečuje z ljudmi. Je tudi članica DESUS-a in Društva upokojencev Gornja Radgona. V mladosti je rada kolesarila. Njen konjiček so rože, ki krasijo hišo poleti, pa tudi sedaj jih je videti na okenskih policah. V veliko uteho ji je, da ji dela družbo njen partner Janez Hajdinjak, s katerim rada igrata karte, in to največkrat "šnops". Ker je voznik avtomobila, ji je je tudi v veliko pomoč, ko je treba kaj pripeljati k hiši ali pa jo popeljati po kakih opravkih. V veliko veselje ji je tudi, ko jo obišče sin Martin z ženo Olivero, ter tudi vnuki in pravnuki. Še veliko zanimivega nam je povedala. Kot smo že omenili je vedrega značaja, zato se je ob koncu pošalila, da bi rada dočakala 100 let. To smo ji zaželeli tudi mi trije: Sabina, Janko in jaz, kot dopisnik.

Ludvik Kramberger